tretji zapis: Irena Potočnik, predsednica društva Angel.si
KRATKO RAZMIŠLJANJE O KVALITETI POVEZANOSTI
V umetnosti prepoznamo arhetipske kvalitete, ki niso zamenljive z nobeno drugo dobrino ali dejavnostjo.. Imajo tudi to čudežno lastnost, da so iz področja ustvarjalnosti prenosljive na življenje nasploh.
Najpomembnejša med temi arhetipskimi kvalitetami je gotovo kvaliteta povezanosti. Vsi veliki umetniki imajo sposobnost in dar, da prejmejo svoj navdih »od zgoraj«. Takrat se ustvari kanal, ki te lahko popolnoma prevzame in vodi, če se mu prepustiš. Veliko ljudi ima veselje do ročnih spretnosti. Kvantni preskok, ko nekaj postane dragoceno in neponovljivo pa se zgodi, ko v to delo preskoči neka višja iskra, ki presune. Tu je temeljna razlika med običajnim in edinstvenim. Ta subtilna razlika je lahko zaznavna v vseh človeških dejavnostih. Z njo vede ali nevede merimo vrednost vsemu. Povezanost nas izpolni z neznanim in vznemirljivim. Zaradi nje ima umetnost sposobnost, da že od prazgodovine spreminja svoj izraz, obliko in vsebino, a še vedno ostaja umetnost. Umetniki, ki so posredovali in udejanili te mogočne kanale, so z njimi izrazili bistvo svoje dobe, hkrati pa izpovedali svojo osebno, neponovljivo govorico.
Vse dokler smo živi v pravem pomenu besede, nas žene močan nagon po doživetju nečesa pravega, globjega. V tem nemiru se skriva enako hrepenenje, kot je tisto, ki umetnika sili v ustvarjanje. Dokler je ta kanal vsaj malo nakazan, hoče razviti svojo pravo moč in svoj osebni izraz v svetu. Veliko ljudi se pod pritiskom tega nemira zateče v večje ali manjše odvisnosti, ki imajo nalogo, da čez te občutke naredijo pokrov in nas uspavajo, obtežijo, preusmerijo ali otopijo. Gre lahko za nedolžno čezmerno strmenje v televizijo, za izčrpavanje z delom, pasiviziranje z določeno hrano… Gre za nešteto možnosti z enako osnovno dinamiko. Če pa v tem nemiru zaslutimo energijo, ki zahteva svoje, lahko naredimo prvi korak. Na tej točki nastopi kvaliteta povezanosti. Najdragocejše orodje v procesu povezovanja je naša zavest. Šele zavest nas naredi zares človeške, ker naše osnovne potrebe postavi v višjo prestavo. Zavest presega golo fizično nujo po preživetju, kjer nas zadovoljita navada in površnost. Ravno tako močno presega naš razum, naše dosedanje izkušnje in prepričanja. Namesto, da bi našemu umu dopovedala, s čim bi se naj povezovali, se mi zdi bolje omeniti, kako se počutimo, ko smo povezani. Zgodi se občutek predanosti, pripadnosti, nenavadnih idej, vodstva skozi navidezna naključja, občutka, da je naše telo tunel, ki se polni z žarečo energijo…. Tu bi lahko vsak povedal malo drugačno izkušnjo, vsem pa je skupno to, da SE ČUTIMO ŽIVE IN DA ČUTIMO SVOJ OBSTOJ KOT TEMELJNO DANOST IN VIR SREČE. Ker smo ljudje različni, je tudi mnogo oblik povezanosti. Nekatere pridejo v meditaciji in potem spet izpuhtijo v stresnem vsakdanu, druge se pojavijo v prelomnih trenutkih ali po nerazložljivih naključjih.
Toda povezanost nam je na razpolago vedno in lahko je dobimo toliko, kolikor smo je pripravljeni sprejeti. Ima nešteto ravni, je čarobno kompleksna in šokantno enostavna.
Prva raven, ki jo kot posamezniki lahko dosežemo in je hkrati najpomembnejši korak za dosego naslednjih ravni, je povezanost z lastnim obstojem bivanja. Ko tukaj dosežemo svoj mir in radost, zaživimo v žarišču, ki ga ne pogasi nobena zunanja okoliščina. Biti postane neuničljiva vrednota, s katero ne barantamo z nikomer več. Naš ja in naš ne imata svoje pokritje v našem dragocenem središču. Naša zavest o tem, kdo smo, se razširi, naš višji jaz postane naš veliki jaz, ki je globoko usidran tudi v zemeljsko sfero in se nam ne izmuzne več, ker postaja vseprisoten in uresničen tukaj na zemlji.
S povezanostjo in zavestjo je nekako tako kot s pravilno držo. Včasih je potrebno kar nekaj časa in vaje, da jo pridobimo in ohranimo v sebi... Toda potem je tu in vredno je vsega dela, ker podarja vrednost vsakemu trenutku. Brez nje smo v občutku ločenosti, nevrednosti ali krivde. Brez nje nismo nikoli dovolj dobri, ker mesto, kjer bi morala delovati zavest, zavzame razum… Ta se poveže še z negativnimi čustvi v energijski vozel in nas dobesedno uničuje od znotraj. In to vse samo zato, ker ni kos tako veliki nalogi. Je kot neusposobljeni pilot, ki hoče na vsak način prikriti, da nima pojma, kam naj se usmeri, zato pridobiva čas z vratolomnimi piruetami, okvarami in pomanjkanjem goriva. Edino zavest se zna povezati z globokim zaupanjem in se prepustiti miru in vodstvu. Naj tukaj končam v slutnji prečudovitih možnosti nadaljnega povezovanja. Tu se začenjajo izrekanja svoje resnice sočloveku, srčnosti, podpore in druženja v skupno dobro. Tu se odpirajo subtilni svetovi energij, ki čakajo, da jih bomo sposobni kanalizirati
***Naslednjič sledi razmišljanje o kvaliteti uresničevanja in prizemljenosti. ***
Pa še bralni link za tiste, ki želite več: JESPER JUUL; KOMPETENTNI OTROK, Družina na poti k novim temeljnim vrednotam
Didakta 2008
* preprosto in v novi luči govori o vsem kar smo spregledali pri sebi, česa in zakaj nam niso niso znali dati naši starši in kako biti pozoren na temeljne, res temeljne stvari… za nas same, za otroke in vse naše bližnje….. ker nikoli ni prepozno za izboljšanje res pomembnih stvari!
______________________________________________________________________________________________________________
drugič
Kako iz jajca neznanega izvora dobiti laboda
ali kako iz skritega potenciala narediti osebno kvaliteto…
Pogosto slišim ljudi govoriti: jaz pa nimam posebnih talentov... in njihovih besedah je zaznati priokus obžalovanja. Odkar se v društvu Angel.si spoznavam in ukvarjam s terapevtskima tehnikama pranskega zdravljenja in osnovami Clairvision School, pa so mojo pozornost pritegnile ravno nasprotne ugotovitve. Ko sem iskala rešitve za lastne težave, so mi bila »spotoma« (delo v paru) za nagrado podarjena številna presenečanja, koliko različnih in dragocenih kvalitet imamo ljudje na razpolago. Skrita so v nas, vendar ne mirujejo. Od znotraj trkajo na trdo jajčno lupino in hočejo zlesti na dan. Če jih ne uresničujemo, nas nekaj zbada, pritiska, nas dela nemirne..
Pri skritih potencialih gre pogosto za zelo subtilne energije, ki potrebujejo za svojo zemeljsko uresničitev določeno nego: prepoznavanje in sprejetost, nekaj žive aktivnosti v pravo smer, lekcije in izizve iz okolja, upornost, vero v smisel teh procesov in prioriteto! Seveda ni vedno mogoče, da v hipu pustimo vse ostalo in počnemo le še to, kar nas trenutno zanima, dobrodejno pa je, da smo s temi potenciali v stiku, da delamo načrte v tej smeri in izkoristimo vsako priložnost, ki nam jo življenje prinese. In prinese nam jih zagotovo
Zadnjič v uvodu sem napovedala nekaj besed o prepoznavanju ustvarjalnosti. Draga članica ali član, če slučajno še ne veš, koliko potenciala se skriva v tebi, se lahko pozabavaš s tem preizkusom: Vsi poznamo fenomen zrcaljenja sebe v drugem. Naše skrite sence, nesprejemljiva čustva in lastnosti nezavedno prepoznamo v drugem, pojavijo se občutki odbojnosti, če ne še kaj hujšega. Če se ujamemo pri delu – ozavestimo, je to nadvse koristen podatek o naših težavah, ni pa najboljše, če obtičimo v odsevu, iluziji, prepričanjih.
ZRCALJENJE DELUJE TUDI V NASPROTNI SMERI!
Isti postopek lahko zavestno uporabiš tudi za začetno spoznavanje svojega dragocenega »jajca«, za katerega ne veš, kaj skriva v sebi.
Najbolj mila, nedolžna in nezavedna praoblika kreativnosti se zgodi, ko v sebi začutimo občudovanje, iskreno in brez priokusa zavisti in manjvrednosti.[1] Takrat se v nas zgane in oživi to, kar se nam zdi prelepo, da bi bilo res, zato na to pozabimo in gremo dalje… vstran. Mene na primer zelo gane mehkoba in belina zapadlega snega… Ko sem o tem razmišljala iz zrcalne perspektive, sem začutila podobnost med naravo in dušo, ki »pade« na zemljo, da bi raziskala nove možnosti obstoja. Sneg spremeni obliko, se umaže, stopi, na videz izgine, a to je le čudež naravne transformacije. Opazovanje snega me spomni na možnost neverjetnih sprememb, ki mi jih bivanje omogoča na zemlji… Če na primer v sebi začutiš občudovanje do lepo oblečene osebe, te to lahko poveže s tvojim vzgibom harmonije in občutka, da si vreden/vredna lepega. Če začutiš prevzetost nad umetniškim delom, te to spomni, da so v tebi subtilne energije, ki potrebujejo nego in so vredne, da jih ceniš. Svoj dragocen odsev/odziv lahko najdeš v čemerkoli in v komerkoli…. V vsakem od nas obstajajo še neozaveščeni potenciali, če pa želimo, da to postane tudi naša osebna in posebna kvaliteta oziroma naš talent,
je potrebno, da to živimo tudi navzven.
In tu se pojavi nov izziv…
Kaj bodo rekli ljudje?? Skrbi nas, če bomo sprejeti, če bomo nekaj naredili drugače kot doslej, če bomo postali bolj to, kar zares smo… Če bomo izpostavili to, kar nam res veliko pomeni, na milost in nemilost drugih, ki, to vemo, niso vedno ena sama obzirnost in ljubezen... Je varneje obdržati svoje ranljive dragocenosti na samem in pozabiti nanje?
A PIŠUKA, ZAKAJ JE SITUACIJA ZUNAJ NAS TAKO BLAZNO POMEMBNA?
Vsesplošna nevšečnost naše dobe je, da sta pozornost in pričakovanje zasedli svoji mesti nekje zunaj nas. Naša družba živi podobno kot nejeverni sv. Tomaž, ki je dejal: ko bom videl, bom verjel! Človek skuša svoje najglobje vzgibe nagonsko zakoreniniti in uresničiti v dejstvih izven sebe, ne da bi v sebi odprl prostor za uresničitev. Verskim obredom so posvečena prostorna svetišča, znotraj nas samih pa je pretesno za božansko svetlobo. V zbeganosti in negotovosti poskušamo ljubezen in samospoštovanje »izmeriti« z uspešnostjo naših odnosov, z zunanjo potrditvijo. V nas pa zmanjkuje naklonjenosti in doživetosti celo za naš lasten obstoj! Vse, kar je za nas dragoceno in pomembno, se nehote spremeni v pozunanjeno zrcalo, v katerem si zaman prizadevamo občutiti resničnost… Svet je poln šablon in normativov, ki pomagajo graditi fasado zadovoljstva in znosnosti, hkrati pa živimo kot izgnanci, brez središča in pravega doma. Ko bo enkrat to, kar je doživeto v nas samih, doživeto kot naša lastna resnica, bo naša potreba po zunanji potrditvi bistveno manjša.
»To pa še ni vse«!
Ko bo naša potreba po potrditvi bistveno manjša, bomo iz okolja prejeli bistveno več potrditve, saj bodo vsi začutili, da živimo tako, kot zares čutimo.
Če sem že omenila šablone: Tudi na besedo kreativnost/ustvarjalnost se je se je prilepilo veliko šablon. Družba je ločena na » ponudnike ustvarjalnosti« in »odjemalce kulture«. Izmenjava je lepa reč, a lahko bi bilo še veliko bolje! Kako?Ustvarjalnost je v energijskem merilu mnogo, mnogo več kot »izdelovanje« umetniških kreacij; skladb, slik, koreografij, literature… Je hipno, občasno ali nenehno uresničevanje naših energij v fizičnem svetu. (preberi še enkrat)
Ali bo naš vpliv le trenuten ali nenehen, pa je odvisno od naše pozornosti in zavedanja o možnostih. Iz tega procesa ni izvzet prav nihče, tu ne gre za vprašanje, koliko ima kdo umetniškega talenta za to ali ono…
Tu gre za vprašanje ali smo odprti za pravo naravo zemeljskega bivanja ali nismo.
Vprašanje o pomenu kreativnosti v našem življenju je resnično pomembno! Lahko se zagledamo v drugačni luči, začutimo, koliko nas življenje veseli, kolikokrat si upamo začeti stvari, za katere ne vemo, kako bodo potekale, kako bi začeli in kaj točno lahko na koncu pričakujemo. Vemo samo, da nas neustavljivo vleče. Ja, hudo žgečkljiv, metuljčkast občutek, malo podoben onemu, ko se zaljubimo. Stanje odprtosti, a brez pogojev komurkoli in čemurkoli, pa vendar močna sila, ki nas vodi. Naš labodji ples.
Toliko za danes, želim vam, da bi videli čim lepih odsevov in začutili še več dragocenih premikov v sebi!
Lep pozdrav do prihodnjič, ko bom napisala nekaj besed o povezovanju našega duhovnega in zemeljskega jaza – s pomočjo kreativnosti…Za užitke bivanja!
Irena
[1] Čisto drobna opomba o zavisti, ki je nasprotje od občudovanja in o kateri slišim, da je slovenska značilnost: tudi v tem primeru gre za občudovanje, ki pa je zastrupljeno s prepričanjem, da tisto, kar smo nezavedno prepoznali pri drugih (drznost, prepoznavnost, energičnost……………. ), nam nikoli ne bo dostopno. Globji, neobsojajoč uvid o slovenski zavisti bi lahko bil, da smo trenutno še premalo v stiku z lastnimi hotenji in zmožnostmi!
prvi zapis:
---------- -------- ---------- --------- --------- ---------O KREATIVNOSTI
Drage članice in člani društva Angel.si, pozdravljeni! Sem Irena Potočnik, k pisanju o pomenu kreativnosti pa me je povabila Andreja Novak, srce in gonilna sila našega društva. Verjamem, da je to področje v naših življenjih pogosto postavljeno na stranski tir, kjer počasi hira, če mu ne damo primerne pozornosti in mesta v našem vsakdanu. Rutina, hitri, storilnostno naravnan tempo in neskončen niz skrbi preprosto povozijo nežne kali dragocenih darov, ki čakajo, da polno zaživijo. Za nego kreativnosti je pomembno, če našim potencialom damo dovolj časa, da gredo skozi vse potrebne razvojne faze, od semena do sadov, od slutnje do uresničitve.
Prvi korak je, da prepoznamo to, kar nosimo v sebi. Če odraščamo v spodbudnem okolju, te darove v nas kmalu prepoznajo naši bližnji. Če temu ni tako, je še toliko bolj pomembno, da to opravimo kar sami. Društvo Angel.si nam omogoča, da bomo na tej poti dobili potrebno znanje in energije za svoj cilj!
To so darovi, ki so bili položeni v nas in če jih še nismo odkrili, ni za to nikoli prepozno. Nasprotno! To je najvažnejše, kar moramo v življenju sploh narediti, da bi lahko sami v sebi prepoznali dragocenost in neponovljivost življenja!
V društvu Angel.si si za to prizadevamo skupaj. Iščemo boljše, hitreje uresničljive možnosti. Delimo medsebojne izkušnje in znanje, zanima nas, kako se izogniti nepotrebnim ovinkom čustev, blokadam razuma, starim navadam in mrtvim prepričanjem. Radi imamo kreativnost!
Toliko za prvič, naslednjič pa kaj več o pomenu in procesu prepoznavanja lastne kreativnosti!
Lep pozdrav!
Irena (041-752-963)